Avstralska pravila za oblikovanje (ADR) so nacionalni standardi za varnost vozil, proti kraji in emisije. ADR na splošno temeljijo na uspešnosti in zajemajo vprašanja, kot so zaščita potnikov, strukture, razsvetljava, hrup, emisije izpuha motorja, zaviranje in vrsta različnih predmetov.
Sedanje standarde, ADR tretje izdaje, upravlja avstralska vlada v skladu z Zakonom o standardih za motorna vozila iz leta 1989. Zakon zahteva, da se vsa cestna vozila, na novo proizvedena v Avstraliji ali uvažajo kot nova ali rabljena vozila, upoštevajo ustrezne ADR v času izdelave in dobave na avstralski trg. Ko se cestno vozilo najprej uporabi na avstralskih cestah, ustrezna zakonodaja države ali ozemlja države članice praviloma zahteva, da še vedno izpolnjuje ustrezne neporavnane obveznosti, kot je bila v času proizvodnje.
ADR za prvo izdajo so bili razdeljeni za razprave. Vendar pa niso bili sprejeti kot pravno zavezujoči niz standardov v skladu z nacionalno zakonodajo ali državno / ozemeljsko zakonodajo.
ADR druge izdaje so začeli veljati 1. januarja 1969. Ti neželeni učinki so bili selektivno uporabljeni v skladu z državno / ozemeljsko zakonodajo. Kasneje so bili del nacionalnih standardov z Odločbo št. 2 iz leta 1989, ki jo je objavil Državni list Commonwealth (serija posebnih časopisov) št. S 291 z dne 1. septembra 1989.
Odločitev o razvoju tretje različice ADR je bila sprejeta na 63. seji avstralskega svetovalnega sveta za promet (ATAC) februarja 1983 po celovitem pregledu regulativnega sistema za vozila. V zvezi z razvojem ADR je bilo potrjenih več glavnih priporočil. Prvo je bilo, da se aktivno izvaja mednarodno usklajevanje varnostnih standardov vozil, pri čemer se pozornost nameni uskladitvi kategorij vozil in določenih neželenih učinkov z njihovimi mednarodnimi partnerji, razen če obstajajo zadostni dokazi za utemeljitev posebnih zahtev. Druga je bila, da je treba vse predpise v zvezi z načrtovanjem in konstrukcijo novih vozil vključiti v nacionalni sistem ADR.
ADR-ji tretje izdaje, ki so bili razviti pod pokroviteljstvom ATAC od februarja 1983 do decembra 1986, so začeli veljati 1. julija 1988 kot nacionalni standardi za namene Zakona o standardih motornih vozil 1989 2. avgusta 1989 (Številka S 264) . Kot je bilo sprva objavljeno, so bili neželeni učinki tretje izdaje kombinacija aktivnih ADR-jev za drugo izdajo in obstoječih bistvenih zahtev glede "načrtovanja in gradnje" iz konsolidiranega osnutka predpisov. Od takrat so bili dodani in spremenjeni, da bi odražali nadaljnje potrebe skupnosti.
ADR razvoj in pregled
Razvoj neželenih učinkov se nadaljuje kot del običajnega programa pregleda in revizije. Program vključuje spremljanje mednarodnega razvoja in vključuje redna posvetovanja z glavnimi zainteresiranimi stranmi oddelka. To opredeljuje vprašanja izvajanja ali spremembe dejavnikov, ki vplivajo na obstoječe neželene učinke, in vse potrebe po uvedbi novih neželenih učinkov. Poleg tega so tudi neporavnani organi v vsakem desetletju v celoti pregledani, da zagotovijo, da ostanejo pomembni, stroškovno učinkoviti in ne ovirajo uvoza varnejših vozil in komponent vozila.
Javni komentar o osnutkih predlogov sprememb ADR, osnutkih novih neželenih učinkov in osnutku celovitih pregledov obstoječih neželenih učinkov je pomemben del postopka. Avstralski program razvoja pravila in javni komentar
Veliko posvetovanj poteka v okviru institucionalnih ureditev, vzpostavljenih za ta namen. Analiza je bila potrebna, posvetovalni organi pa so odvisni od stopnje učinka, ki bi ga imel nov ali spremenjen ADR na industrijo ali uporabnike cest. Posvetovanje lahko vključuje nekatere ali vse naslednje skupine: skupino za strateško varnost vozil in okolje (SVSEG); Avstralski odbor za certificiranje motornih vozil (AMVCB), ki vključuje tehnično zvezo (TLG); Odbor visokih uradnikov za promet in infrastrukturo (TISOC); in Svet za promet in infrastrukturo.
SVSEG in AMVCB / TLG sestavljajo predstavniki vlade (avstralski in državni / ozemeljski), proizvodne in operativne skupine industrije (vključno z organizacijami, kot so Zvezna zbornica avtomobilskih industrij in Avstralsko združenje za tovornjake) ter predstavniških organizacij potrošnikov in (zlasti prek avstralskega avtomobilskega združenja).
TISOC sestavljajo vodje avstralskih in državnih / teritorialnih oddelkov za infrastrukturo, promet in administracije cestnih vozil.
Svet za promet in infrastrukturo sestavljajo avstralski, državni / ozemeljski in novozelandski ministri, odgovorni za vprašanja prometa in infrastrukture.
Novi neželeni učinki ali pomembne spremembe, ki povečujejo strogost obstoječih neželenih učinkov, lahko glasujejo ministri za promet in infrastrukturo. Po tem glasovanju lahko minister za infrastrukturo in regionalni razvoj nato določi nove ali spremenjene standarde.
Kadar je izjava o učinku uredbe pripravljena preučiti predlagane nove ali spremenjene neželene učinke, mora izpolnjevati analizo ureditvenih ucinkov najboljše prakse, ki jo zahteva avstralska vlada ali svet avstralskih vlad in ki jo upravlja Uredba o najboljših praksah.
Usklajevanje
Politika avstralske vlade je uskladiti nacionalne varnostne standarde vozil z mednarodnimi predpisi, kjer je to mogoče, in upošteva sprejetje mednarodnih predpisov Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE). Avstralija je podpisnica Sporazuma UNECE iz leta 1958 in Sporazuma iz leta 1998. Politika usklajevanja je prav tako pomembna za izpolnjevanje obveznosti Svetovne trgovinske organizacije in zavezništva o gospodarskem sodelovanju v Aziji.